Dedovanje po oporoki

Dedovanje po oporoki je mogoče samo v primeru, da je oporoko napravil nekdo, ki je imel  oporočno sposobnost. Po Zakonu o dedovanju je oporočno sposoben vsakdo, ki je sposoben za razsojanje in ki je dopolnil petnajst let starosti. Sposobnost za razsojanje pomeni, da mora imeti oporočitelj za izjavo poslednje volje razum in voljo. Poleg sposobnosti za razsojanje se za dedovanje po oporoki zahteva še, da jo je napravila oseba, ki je imela določeno zrelost preudarka in volje. Zakon šteje, da ta nastopi s petnajstim letom starosti. Za dedovanje po oporoki je pomembna izjava volje: zapustnik mora hoteti narediti oporoko, njegova volja pa mora biti usmerjena v nastanek oporoke (animus testandi). Volja, izjavljena v oporoki, mora ustrezati pravi in resnični volji zapustnika. V nasprotnem primeru ima volja napake. Za dedovanje po oporoki je v Zakonu o dedovanju določeno, da je veljavna samo oporoka, ki je napravljena v eni od oblik, določenih z zakonom, in ob pogojih, ki jih postavlja zakon. 

Dedovanje dolgov

Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediče vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki ji je imel zapustnik ob smrti. Tako kot dedovanje premoženja se izvede tudi dedovanje dolgov, brez posebnega pravnega akta, s katerim bi dedič obveznosti prevzel. Po Zakonu o dedovanju dedovanje dolgov vzpostavlja osebno odgovornost, bodisi da deduje en dedič ali več dedičev. Dedovanje dolgov se v osebni odgovornosti kaže v tem, da upnik zahtevka na izplačilo dolga ne more uveljaviti proti zapuščini, ampak samo proti dediču, kot tudi v tem, da dedič odgovarja za dolg zapustnika z vsem svojim premoženjem, ki je omejeno na višino vrednosti podedovanega premoženja, in ne samo s podedovanim premoženjem. Dedovanje dolgov nima učinka na dediča, ki se je odpovedal dediščini. Dedovanje dolgov obsega tudi dolgove zapuščine. To so obveznosti, ki nastanejo šele po smrti zapustnika, torej po uvedbi dedovanja (stroški za pogreb zapustnika, stroški za popis in ocenitev zapuščine).

Davek na dedovanje

Dediščina, ki jo dedič prejme, je obdavčena. Višina davka je odvisna od vrednosti premoženja ter od tega, od koga se deduje. Davek na dedovanje (pravilno: davek na dediščino) se ne plača za dediščino, ki jo prejmejo dediči prvega dednega reda. Vsi ostali dediči – fizične ali pravne osebe zasebnega prava, ki prejmejo premoženje na podlagi dedovanja, plačajo davek na dedovanje. Osnova za davek na dedovanje je vrednost podedovanega premoženja v času nastanka davčne obveznosti (to je načeloma dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju oz. sklepa o volilu). Od tega se odštejejo dolgovi, stroški in bremena, ki odpadejo na to premoženje. Davčne stopnje za davek na dedovanje so različne glede na različne dedne rede. Z oddaljenostjo sorodstvene povezave z zapustnikom ter z večanjem podedovanega premoženja se davčne stopnje povečujejo. Davčna stopnja za davek na dedovanje drugega dednega reda znaša od 5% do 14%, tretjega dednega reda  od 8% do 17% in za vse druge osebe od 12% do 39%.


Za več informacij obiščite spletno stran: www.odvetnik-mele.si